Kozmetika – ličila, parfumi, kreme, šamponi ... le katera ženska se temu lahko upre? Tudi vedno več moških, da ne bo pomote. Arheološke najdbe pričajo, da so ličila uporabljali že Egipčani, in od takrat so usidrana v družbi. Ženske že od nekdaj čutimo željo, da bi bile privlačne in urejene. Ličila so nam pri tem v veliko pomoč. Vendar od kod kozmetika? Kako proizvajalci kozmetičnih preparatov vedo, katere sestavine brez negativnih posledic blagodejno vplivajo na našo kožo, odpravljajo gubice, jo pomirjajo itd.? Hja, briljantna zamisel podjetij – izvajajmo poskuse na živalih! Zakaj pa ne? Stroški bodo majhni, tistih nekaj zajcev, opic, mačk, psov, miši tako ali tako nihče ne bo pogrešal. Ampak številka ni majhna; v Evropi vsako leto trpi več kot 38 000 živali samo za to, da smo ljudje lahko lepi… Zakaj je to potrebno? Kdo je dal proizvajalcem pravico trpinčiti živali? In to prav takšne zajce, kot jih imate doma, in takšne pse, mačke, itd. ki jih vsak dan ljubkujete, jim kupujete najboljšo hrano, najlepše ovratnice. Kdo jim je nenazadnje dal pravico, da živali ubijajo za pridobivanje živalskih snovi za izdelavo nekaterih kozmetičnih izdelkov?

Izvajanje poskusov na živalih se je začelo že leta 1933. Na njih se preizkuša zdravila, kozmetiko, pasjo in mačjo hrano, čistila za dom ... In kako se to izvaja?

Preizkušanje smrtne doze:
  Snov, ki jo je treba preizkusiti, na silo vlijejo ali celo »načrpajo« v grla in želodce živali. To pogosto povzroči smrt že zaradi poškodbe grla ali želodca s cevmi, ki jih živalim rinejo do želodca, ali dejansko zaradi smrtne doze. Druga možnost je, da živalim smrtonosne snovi z injekcijami vbrizgajo pod kožo, v žilo ipd. in nato opazujejo, kako in koliko časa žival trpi, preden se reši … Pogosto se te snovi nanašajo tudi v oči živali, analno ali vaginalno odprtino, ali pa živali prisilijo vdihovati skozi pritrjeno masko. Količine, ki jih pri tem uporabljajo, so pogosto tako visoke, da nimajo nobene povezave z realno uporabo, zato tudi ne dajo nobenih uporabnih rezultatov. Reakcije živali so krči, bruhanje, driska, paraliza, krvavenje iz oči, nosu, ust in zadnjične odprtine. Ti poskusi lahko trajajo tudi po 3 mesece in dlje! Pri dolgotrajnem preizkušanju pa živali na omenjene načine dnevno zastrupljajo in takšno mučenje traja tudi po 2 leti … Seveda se ne uporablja nobenih sredstev proti bolečinam, saj bi to lahko negativno vplivalo na rezultate …

Preizkušanje snovi, ki dražijo oči:
   Pri teh poskusih se 100 mililitrov snovi v obliki tekočine, granul ali praškov doda v oči poskusnih živali, ponavadi zajcev. Le-ti so imobilizirani, da ne morejo pobegniti ali se premikati. Pri tovrstnih poskusih si marsikatera žival celo zlomi tilnik. Oči imajo prisilno odprte s sponkami. Ob nanosu škodljivih snovi živali tulijo od bolečin, »znanstveniki« pa opazujejo in beležijo, kako in koliko časa jim oči propadajo. To »opazovanje« traja tudi do tri tedne. Zajci so pri tem seveda pri polni zavesti in iz že omenjenega razloga tudi ne prejmejo sredstev proti bolečinam. Posledice, ki jim jih to mučenje pusti, so močno zatekanje vek, vnetje šarenice, gnojenje ali razjeda oči, krvavenje in oslepitev. Tudi rezultati teh poskusov niso zanesljivi, saj je človeško oko povsem drugačno od npr. zajčjega. Nezanesljivost so potrdile tudi naknadno opravljene študije, v katerih so primerjali reakcijo človeškega očesa pri naključnem stiku z dražečo snovjo in rezultate poskusov na zajcih. Razlike med reakcijami ljudi in zajcev so bile kar 250-kratne! Po končanih poskusih zajce ubijejo in jih uporabijo za nadaljnje poskuse.

Preizkušanje dražečih snovi na koži:
   Za te poskuse ponavadi uporabljajo zajce, opice ali morske prašičke. Dražečo snov nanesejo na obrito ali pogosto celo namenoma poškodovano kožo. Rezultati so razdraženost in rdečica, razjede, izpuščaji in zatekanje. Poskusne živali so pri tem imobilizirane v napravah, ki jim preprečujejo pobeg, medtem ko jim »znanstveniki« znova in znova nanašajo snovi, ki jim razjedajo in žgejo kožo. Ker je njihova koža drugačna, ti testi niso zanesljivi. Koža poskusnih živali reagira le omejeno in ni mogoče opaziti razlik med rahlo in močno draženje. To ne pomeni, da živali pri tem manj trpijo… Poleg tega so tudi tu razlike med posameznimi vrstami živali: pri testiranju šampona proti prhljaju so zajci reagirali zelo močno, medtem ko so pavijani komaj opazno.

Koliko snov prodre v kožo:
   Ti testi se uporabljajo, da se ugotovi, ali lahko snov prodre tako globoko, da preide v krvni obtok in s tem v celotno telo. Te poskuse se izvaja tako kot prej opisano vrsto poskusov, nezanesljivost pa je tudi tu zelo visoka, saj je razlika absorpcije snovi med posameznimi vrstami živali in človekom kar 5-kratna.

Alergijski poskusi:
   Preizkuša se verjetnost nastanka alergije. Teh poskusov je kar 15 vrst in za vsakega je potrebnih kar 20 do 40 živali! Snov se večkrat zaporedoma nanese na golo ali celo poškodovano kožo, ponavadi v nekajkrat previsokih dozah, da bi sploh lahko dobili realno sliko močnih reakcij. Pri tovrstnih poskusih prav tako obstajajo velike razlike med reakcijami različnih vrst živali in človekom.

Fototoksičnost in fotosenzibilnost:
   Gre za preizkušanje reakcij kože na kemikalije pod vplivom UV žarkov in svetlobe. Morski prašički, miši, podgane in zajci so najpogostejše žrtve teh testov. Dražečo snov nanesejo na obrito kožo. Rezultati so razdraženost in rdečica, razjede, izpuščaji in zatekanje. Ne le, da je reakcija na koži vsake živali v primerjavi z reakcijo na koži človeka drugačna, ti rezultati tudi niso priznani po mednarodnih standardih. Zakaj bi jih potem izvajali?

Rakotvornost:
   Poskusi se običajno izvajajo na podganah in miših. Ne zato, ker bi se na takšne snovi odzivale podobno kot človek, ampak zato, ker so praktične – majhne in poceni. Rakotvorne snovi poskusnim živalim nanašajo na kožo, pod kožo, v telo … Vrednost teh poskusov je zelo omejena, ker se tudi tu uporabljajo previsoki odmerki, da bi lahko dobili realno oceno. Poleg tega se rak razvija počasi. Razlike med reakcijami teh živali in človeka so se izkazale za ene največjih, saj so bili rezultati poskusov na živalih podobni reakcijam človeka v le v 37 % primerov!



Alternativa?
   Alternativne metode predstavljajo in-vitro poskusi, računalniške simulacije, podatki iz že opravljenih poskusov (v izogib podvajanju že opravljenih poskusov) in s pomočjo prostovoljcev. Tako je za preizkušanje snovi, ki dražijo oko, sprejeta metoda Eytex, pri kateri namesto nanosa škodljivih snovi v prisilno odprte oči živali vzgojijo potrebno tkivo na membrani, nanj nanesejo dražečo snov in opazujejo spremembe. Na voljo so prav tako nekatere druge in-vitro metode. Za preizkušanje fotosenzibilnosti, stopnje absorpcije snovi v kožo in za ostale poskuse na koži se uporabljajo metode Skintex, Corrositex, Testskin … uporaba kože z mrtvih ljudi in živali, vzgojena ali klonirana koža in ostala tkiva iz celičnih in drugih kultur, s pomočjo prostovoljcev… Corrositex je in-vitro metoda, pri kateri se uporabi takšno beljakovinsko membrano, ki reagira kot človeška koža. Ta metoda da rezultate v samo nekaj urah in en poskus stane le 70 EUR. Metodi Eytex in Skintex (skupaj imenovani tudi Irritation Assay System) se lahko uporabita za preizkušanje kar 5000 različnih snovi.

Obstajajo tudi zelo nazorne in natančne računalniške in matematične simulacije, ki temeljijo na fizikalnih in kemičnih strukturah in lastnostih snovi.



Kaj lahko storimo sami?
   Bojkotirajmo podjetja, ki naročajo poskuse na živalih, kupujmo izdelke, ki niso preizkušeni na živalih, sprašujmo, pišimo podjetjem ... Le peščica podjetij ima na svojih izdelkih označeno, da niso preizkušeni na živalih, ker se jim to zaradi premajhnega zanimanja kupcev ne zdi potrebno. Sprašujte trgovke – v večini primerov ne bodo znale podati informacije – in s tem izrazite svojo skrb in potrebe. Dosegli bomo spremembo, če bo vprašanje: »Je ta izdelek preizkušen na živalih?« postalo stalnica. Zakaj je treba vsake pol leta tržiti nov izdelek in zanj naročati poskuse na živalih, čeprav vsebuje sestavine, ki so bile že neštetokrat preizkušene, in ali je res toliko boljši od že obstoječih izdelkov? Ali novi izdelki npr. res znatno manjšajo gubice, ali želi proizvajalec kozmetičnih izdelkov le ohraniti stopnjo prodaja, dobička. Ampak ženske bomo vseeno hitele v trgovino vedno, ko bo na trgu nova krema – da jo preizkusimo ali da sledimo trendom. In spet bo trpela in za nas umirala množica nedolžnih živali, na naš račun! Krema proti gubam je le en primer, ne pozabimo na pasto za zobe, lak za lase, senčilo za veke itd. – vse preizkušajo na živalih. Življenje ni bilo ustvarjeno v ta namen in živali ne sodijo v laboratorije.
Prav tako življenje in živa bitja ne sodijo med surovine. Pri nakupu bodite pozorni na sestavine, kot so glicerin, lanolin, kolagen, stearinska kislina ... Podjetja te snovi živalskega izvora na deklaraciji skrijejo z manj znanimi kemijskimi imeni.

Pomembne oznake, ki naj vas vodijo pri nakupu, so VEGAN, certifikat BDIH ali oznaka, da izdelek ni preizkušen na živalih. Če na izdelku ni napisano nič od tega in je podjetje uvrščeno na beli seznam (seznam podjetij, ki ne izvajajo poskusov na živalih), se pozanimajte pri proizvajalcu. Podjetij, ki ne izvajajo poskusov, je veliko, samo najti jih je treba v poplavi proizvajalcev.

Še enkrat vam polagam na srce, ubijanje živali za pridobivanje snovi živalskega izvora, trpljenje živali in poskusi na živalih niso potrebni. Govorila sem o kozmetiki, vendar ne pozabite, da so zdravila, čistila in hrana za domače ljubljenčke prav tako preizkušeni na živalih. In ravno o hrani za naše »kosmatince« bom spregovorila naslednjič.

Črni in beli seznam podjetij najdete na www.prijatelji-zivotinja.hr.